Po praznikih se marsikdo zjutraj zbudi z občutkom, da nekaj ni povsem v redu. Telo je težko, misli počasnejše, dan pa se zdi daljši kot običajno. Prva razlaga je skoraj vedno enaka: preveč hrane, preveč sladkega, preveč vsega. A prav tu se pogosto skriva presenečenje. Pri velikem delu ljudi ta občutek nima neposredne povezave s tem, kaj je bilo na krožniku.
Teža, ki jo občutimo po praznikih, je pogosto bolj razpoloženjska in okoljska kot prehranska. In prav zato jo je težje prepoznati.
Prazniki spremenijo več kot jedilnik
December prinese poseben ritem. Dnevi so razdrobljeni, večeri daljši, urniki manj jasni. Telo se temu prilagodi, ne da bi se tega zavedali. Ne gre le za več obrokov, temveč za drugačen tempo dneva, več notranjega hrupa in manj jasnih prehodov med aktivnostjo in počitkom.
Ko se prazniki končajo, se urnik nenadoma normalizira. Telo pa pri tem pogosto zaostaja. Občutek teže je tako lahko znak neskladja med ritmom, ki se je vzpostavil v prazničnem času, in tistim, ki ga januar zahteva.
Zakaj hrana hitro postane grešni kozel?
Hrana je oprijemljiva. Vidimo jo, okusimo jo, z njo je lahko razložiti nelagodje. Mnogo težje pa je prepoznati vpliv sprememb, ki so manj očitne, a vztrajne. Zmanjšano gibanje, več sedenja, drugačna porazdelitev dneva in več notranje napetosti pogosto ustvarijo občutek teže, ki ga napačno pripišemo zgolj prehrani.
Prostor in ritem igrata večjo vlogo, kot mislimo
Veliko časa po praznikih preživimo v zaprtih prostorih. Ogrevanje deluje neprekinjeno, zrak je suh, dnevi so kratki. Vse to vpliva na zaznavanje telesa. Ne kot bolezen ali jasen simptom, temveč kot splošen občutek obremenjenosti.
Teža brez jasnega vzroka
Značilno je, da se ta občutek ne pojavi takoj. Prve dni po praznikih delujemo še na zagonu. Šele čez nekaj časa postane jasno, da telo ni tako odzivno kot običajno. Ne gre za utrujenost v klasičnem smislu, temveč za občutek, da dan nima pravega toka.
Psihološki del, ki ga pogosto spregledamo
Prazniki prinesejo veliko dražljajev. Družinske dinamike, pričakovanja, čustvene obremenitve in hkrati trenutke bližine. Ko vse to mine, ostane praznina, ki se lahko pokaže kot telesni občutek teže. Ne zato, ker bi bilo kaj narobe, temveč ker se je intenzivno obdobje zaključilo.
Telo takšne prehode pogosto zazna prej kot razum. Ne z besedami, temveč z občutkom.
Zakaj spoznanje pogosto pride prepozno?
Veliko ljudi šele sredi januarja ugotovi, da hrana ni glavni razlog za njihovo počutje. Takrat se pokaže, da je teža povezana z ritmom, ne s kalorijami. Z okoljem, ne z jedilnikom. In z notranjim prehodom, ki ga redko zavestno naredimo.
Občutek teže po praznikih je zato pogosto signal, ne napaka. Sporoča, da telo še ni povsem preklopilo. In da vzrok morda ni tam, kjer smo ga sprva iskali.
