Prazniki spremenijo ritem prehranjevanja bolj, kot si običajno priznamo. Ne le zaradi obilja, temveč zaradi ponavljanja. Dnevi z več obrokov, enakimi okusi in podobnim časom prehranjevanja ustvarijo vzorec, ki se po koncu praznikov ne prekine sam od sebe. Nadaljuje se tiho, skoraj neopazno.
Ko se januar začne, se zdi, da se jedilnik umiri. A marsikaj ostane. Ne zato, ker bi bilo posebej zaželeno ali primerno, temveč zato, ker je postalo del rutine.
Praznični jedilnik in nova normalnost
Med prazniki hrana pogosto izgubi svojo osnovno vlogo. Ne gre več za lakoto ali energijo, temveč za ritem dneva. Obroki so vezani na druženje, uro in razpoloženje. Ko praznikov ni več, pa isti vzorec ostane, čeprav okoliščine izginejo.
Ko telo ne sledi navadi
Telo po praznikih pogosto pošlje jasne, a tihe signale. Težji občutek po obroku, manjša zbranost ali občutek, da hrana ne prinese več istega zadovoljstva. Ne gre za količino, temveč za izbiro. Navada vodi roko, ne potreba.
Hrana, ki zapolni prostor, ne potrebe
V prvih tednih po praznikih se na krožnikih pogosto znajdejo jedi, ki so bile decembra stalnica. Ne zato, ker bi bile sezonsko smiselne ali telesu koristne, temveč ker so ostale v miselnem repertoarju.
Okusi, ki se zadržijo predolgo
Sladko po kosilu, kruh kot dodatek k vsakemu obroku, topli prigrizki zvečer. To niso odločitve, temveč nadaljevanje vzorca. Ker so bili prisotni več tednov zapored, se zdijo samoumevni tudi takrat, ko zanje ni več prave potrebe.
Prehod, ki se redko zgodi zavestno
Januar pogosto razumemo kot začetek. A v prehrani je bolj nadaljevanje. Brez jasnega preloma se praznični način prehranjevanja preprosto preseli v običajne dni. Telo se sicer prilagaja, a počasneje kot urnik.
Zakaj občutek sitosti ni vedno znak ravnovesja?
Po obroku se lahko pojavi sitost, ki pa ni nujno znak, da je telo dobilo, kar potrebuje. Gre za občutek polnosti, ne pa za energijo ali jasnost. Prav tu se pokaže razlika med prehranjevanjem iz potrebe in prehranjevanjem iz navade.
Januar razkrije avtomatizme
Prazniki so idealen čas za nastanek prehranskih avtomatizmov. Januar pa jih razkrije. Ne s težkimi posledicami, temveč z drobnimi znaki, ki se ponavljajo iz dneva v dan. Hrana postane ozadje, ne odgovor na dejansko potrebo.
Takšni vzorci niso napaka. So logičen rezultat obdobja, v katerem je bila hrana del ritma, ne pa odziv na telo. Prav zato jih je težko prepoznati, dokler se ne ustavimo in opazimo, da jemo predvsem zato, ker smo tako navajeni.
