Računalniške igre so za mnoge ljudi prijeten način sprostitve, pobega od vsakdanjih skrbi in druženja. Pri otrocih, mladostnikih in odraslih so lahko vir veselja, učenja in celo razvijanja določenih spretnosti. Težava nastane tedaj, ko igranje ni več le prostočasna dejavnost, ampak začne prevzemati osrednje mesto v dnevu. Takrat ne govorimo več le o navadi, ampak o vedenju, ki lahko škoduje spanju, odnosom, šolskim obveznostim, delu in duševnemu zdravju.
Zasvojenost z igrami ni vedno videti dramatično. Pogosto se razvija počasi. Najprej človek igra malo dlje kot običajno, nato začne prestavljati druge obveznosti, nazadnje pa ga igranje spremlja tudi takrat, ko ni več sproščujoče. Namesto užitka se pojavijo nemir, razdražljivost in občutek, da brez igre nekaj manjka.
Kako prepoznati, da igranje ni več pod nadzorom
Občasno daljše igranje še ne pomeni zasvojenosti. Bolj pomemben je vzorec. Opozorilni znaki so predvsem izguba nadzora nad časom, zanemarjanje vsakodnevnih obveznosti, umikanje od družine ali prijateljev ter nadaljevanje igranja kljub očitnim posledicam. Človek si lahko večkrat reče, da bo igral manj, a se vedno znova vrne v isti krog.
Pogost znak je tudi, da igranje postane glavni način za urejanje čustev. Namesto počitka, gibanja, pogovora ali druge sprostitve posameznik poseže po igri vsakič, ko je pod stresom, žalosten, osamljen ali jezen. To lahko kratkoročno deluje, dolgoročno pa težavo pogosto le poglobi.
Kdo je lahko bolj izpostavljen?
Večje tveganje imajo ljudje, ki težje uravnavajo čas, imajo manj podpore v odnosih ali se že spoprijemajo z anksioznostjo, nizko samopodobo ali osamljenostjo. Posebej ranljivi so mladostniki, saj so njihove dnevne rutine in meje še v razvoju. Pomembno pa je poudariti, da zasvojenost z igrami ni omejena le na mlade.
Posledice, ki jih ni dobro spregledati
Dolgotrajno pretirano igranje lahko vodi v slabši spanec, utrujenost, padec zbranosti, slabši uspeh v šoli ali pri delu ter napetosti doma. Nekateri začnejo preskakovati obroke, se manj gibati ali zanemarjati osebno higieno. Prisotna je lahko tudi večja razdražljivost, zlasti če nimajo dostopa do igre.
Zaskrbljujoče je, da okolica težavo pogosto opazi prej kot posameznik sam. Prav zato je pomembno, da starši, partnerji ali prijatelji ne ostanejo le pri očitku, ampak poskušajo razumeti, kaj se skriva v ozadju. Včasih igra ni jedro težave, ampak način bega pred njo.
Kaj pomaga pri prvih korakih nazaj v ravnovesje?
Koristno je, da posameznik najprej iskreno pogleda svoj vzorec igranja. Koliko časa mu vzame, kaj zaradi njega opušča in kako se počuti, če ne igra. Pomaga postavljanje jasnih časovnih omejitev, izklop obvestil, več gibanja ter vračanje k drugim dejavnostim, ki prinašajo občutek zadovoljstva.
Pri hujših oblikah težave je smiselno poiskati strokovno pomoč. Pogovor s psihologom ali drugim strokovnjakom za duševno zdravje lahko pomaga razkriti vzroke in postaviti bolj zdrave meje. Največja napaka je prepričanje, da bo težava minila sama od sebe. Pri zasvojenosti z igrami je pravočasno ukrepanje pomembno, saj lahko prepreči, da bi zabava postopoma postala resna življenjska ovira.
