“Kako je bilo v šoli?” je verjetno prvo vprašanje, ki ga otrok zasliši ob prihodu domov. Odgovor je pogosto le »dobro«, skomig z rameni ali tišina. To še ne pomeni, da nekaj skriva. Lahko je utrujen, poln novih vtisov ali pa je vprašanje preprosto preširoko. Namesto zaporedja neposrednih vprašanj izberite eno konkretno in ga postavite v mirnem trenutku.
Zakaj vprašanje “Kako je bilo?” pogosto ne odpre pogovora
Prvi šolski dnevi prinesejo nova imena, pravila, urnike in odnose. Mlajši otrok vsega še ne zna urediti v zgodbo, starejši pa morda najprej potrebuje nekaj zasebnosti. Lakota in utrujenost po pouku pogovor še otežita, zato prihod skozi vrata ni vedno najboljši trenutek za preverjanje dneva.
Otroku najprej ponudite malico, nekaj gibanja ali kratek počitek. Pogovor lahko začnete pozneje med sprehodom, vožnjo ali pripravljanjem večerje. Pogled iz oči v oči ni nujen. Nekateri otroci lažje spregovorijo med skupno dejavnostjo, ker nimajo občutka, da so na zaslišanju.
Pet vprašanj, na katera je lažje odgovoriti
Namesto splošnega vprašanja poskusite z nečim, kar otroku pomaga priklicati določen trenutek:
- Kateri del današnjega dne je bil najlažji?
- S kom si danes sedel ali se igral?
- Kaj vas je pri pouku nasmejalo?
- Je bilo kaj nenavadnega ali neprijetnega?
- Kaj bi jutri najraje naredil nekoliko drugače?
Ne zastavite vseh petih vprašanj naenkrat. Izberite eno in sprejmite tudi kratek odgovor. UNICEF pri pogovoru z otroki priporoča odprta vprašanja ter poslušanje brez hitrega presojanja. Če odrasli takoj ponudi rešitev, otrokovo skrb zmanjšuje ali išče krivca, se lahko otrok naslednjič še hitreje zapre.
Pomaga lahko tudi majhen del vaše zgodbe: »Mene je bilo prvi šolski dan vedno malo strah, da bom šel v napačen razred.« Nato naredite premor in pustite otroku prostor. Vaša izkušnja naj bo povabilo, ne nova glavna tema.
Tišine ne silite, spremembe pa opazujte
Nekaj zadržanosti ob začetku šole je običajno. Več pozornosti zahtevajo ponavljajoče se bolečine v trebuhu ali glavoboli pred poukom, težave s spanjem, nenadna razdražljivost, izrazita potreba po bližini staršev ali vztrajno zavračanje šole. Takšni znaki so lahko povezani s stisko, čeprav imajo lahko tudi druge vzroke.
Ob večdnevnih težavah se mirno pogovorite z učiteljem ali svetovalno službo in opišite, kaj ste opazili. Če se težave stopnjujejo ali pomembno vplivajo na otrokovo vsakdanjost, se posvetujte tudi s pediatrom.
Otrok se bo najlažje odprl ob občutku, da njegov odgovor ne bo sprožil kritike ali dolgega zasliševanja. Včasih največ naredijo eno dobro vprašanje, mirna navzočnost in stavek: “Ni ti treba povedati zdaj. Tukaj sem, ko boš želel.“
