V zadnjih letih je vse več otrok z diagnozo ADHD oziroma motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Starši o njej pogosteje govorijo, učitelji jo bolje prepoznavajo, vse več otrok pa zaradi težav s pozornostjo in vedenjem potrebuje dodatno pomoč. Toda ali imajo današnji otroci res pogosteje ADHD kot generacije pred njimi?
Strokovnjaki povečanje števila diagnoz povezujejo predvsem z boljšim prepoznavanjem motnje, večjo ozaveščenostjo in spremembami v diagnostični praksi. Ni pa dovolj dokazov, da se je v enaki meri povečalo tudi dejansko število otrok z ADHD.
Kljub temu se odpira še eno vprašanje. Kako na otroško pozornost vpliva sodobno življenje, v katerem so zasloni, hitri dražljaji in pomanjkanje spanja postali del vsakdana?
ADHD so imeli otroci tudi pred 30 leti, vendar ga pogosto niso prepoznali
Pred desetletji so nemirnega otroka hitro označili za nevzgojenega, neposlušnega ali preveč živahnega. Otrok, ki je med poukom pogosto sanjaril in težko sledil razlagi, pa je lahko veljal za nezainteresiranega ali lenega.
Danes vemo, da so lahko takšne težave povezane z ADHD. Gre za nevrorazvojno motnjo, ki vpliva na sposobnost uravnavanja pozornosti, aktivnosti in impulzov.
ADHD se ne kaže pri vseh otrocih enako. Nekateri težko sedijo pri miru, pogosto prekinjajo druge in delujejo, še preden premislijo. Drugi so predvsem pozabljivi, težko organizirajo delo in hitro izgubijo pozornost.
Prav zaradi manj očitnih znakov je bila motnja v preteklosti pogosto spregledana, zlasti pri deklicah.
Danes imajo starši, učitelji in zdravstveni delavci več znanja o različnih oblikah ADHD. Posledično več otrok pride do strokovne obravnave in diagnoze.

Kaj kažejo podatki o naraščanju ADHD?
Po podatkih ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) je imelo leta 2022 približno 7,1 milijona otrok in mladostnikov, starih od 3 do 17 let, kdaj v življenju postavljeno diagnozo ADHD. To predstavlja približno 11,4 odstotka otrok v tej starostni skupini.
Leta 2016 je bil primerljiv delež približno 9,9 odstotka.
Podatki torej kažejo povečanje števila prepoznanih primerov, vendar sami po sebi ne dokazujejo, da je motnja postala toliko pogostejša. Na rezultate vplivajo tudi dostopnost zdravstvene obravnave, način zbiranja podatkov in pripravljenost staršev, da poiščejo pomoč.
Pri tem je treba upoštevati, da gre za ameriške podatke. Teh deležev ni mogoče neposredno prenesti na slovenske otroke.
Ali so za težave s pozornostjo krivi telefoni?
Pametni telefoni, računalniške igre in kratki videoposnetki so pogosto prvi osumljenci, kadar otrok težko vzdržuje pozornost.
Razlog je razumljiv. Digitalne vsebine ponujajo hitro menjavanje prizorov, zvokov in novih informacij. Otrok lahko v nekaj minutah pogleda več deset kratkih posnetkov, pri katerih se vsebina neprestano spreminja.
Šolsko delo zahteva nekaj povsem drugega. Otrok mora poslušati razlago, počakati na vrsto, slediti navodilom in vztrajati tudi pri nalogah, ki niso posebej zanimive.
Raziskave ugotavljajo povezave med problematično oziroma pretirano uporabo digitalnih medijev in težavami s pozornostjo. Vendar to še ne pomeni, da zasloni povzročajo ADHD.
Povezava lahko deluje tudi v nasprotno smer. Otroci z ADHD lahko zaradi potrebe po hitrih dražljajih in težav s samonadzorom pogosteje posegajo po digitalnih vsebinah.
Zasloni lahko prispevajo k težavam s koncentracijo, niso pa dokazani samostojni vzrok ADHD.
Premalo spanja lahko povzroči podobne težave
Eden od dejavnikov, ki ga starši včasih spregledajo, je spanje.
Otrok, ki redno spi premalo, ima lahko težave s pozornostjo, pomnjenjem, nadzorovanjem čustev in vedenjem. Pri nekaterih se utrujenost ne kaže kot zaspanost, temveč kot nemir in razdražljivost.
Otroci med 6. in 12. letom praviloma potrebujejo od 9 do 12 ur spanja na dan, mladostniki med 13. in 18. letom pa od 8 do 10 ur.
Če otrok zvečer dolgo uporablja telefon, pozno zaspi in mora zjutraj zgodaj vstati, se lahko posledice hitro pokažejo pri pouku.
Pomanjkanje spanja sicer ne pomeni, da ima otrok ADHD. Lahko pa povzroča podobne simptome ali poslabša težave pri otroku, ki motnjo že ima.
Današnja šola lahko težave hitreje razkrije
Otroci se med seboj razlikujejo po sposobnosti vzdrževanja pozornosti, potrebi po gibanju in nadzorovanju impulzov.
Pri otroku z ADHD so lahko posebej zahtevne naloge, ki vključujejo dolgotrajno sedenje, načrtovanje, organizacijo in samostojno delo.
Otrok je lahko pri športu, ustvarjanju ali praktičnih dejavnostih zelo uspešen, medtem ko ima pri pisanju domače naloge velike težave.
To ne pomeni, da se lahko otrok z ADHD zbere samo takrat, ko ga nekaj zanima. Njegova sposobnost uravnavanja pozornosti je lahko zelo odvisna od okoliščin, zahtevnosti naloge in motivacije.
Šola ADHD ne povzroča, lahko pa zaradi svojih zahtev njegove znake hitreje razkrije.
Tudi zato ni ustrezno vsakega nemirnega otroka označiti za otroka z motnjo pozornosti.
ADHD ni posledica slabe vzgoje
Raziskave kažejo, da ima ADHD močno dedno komponento. Če ima motnjo eden od staršev ali bližnjih sorodnikov, je verjetnost zanjo pri otroku večja.
Na razvoj motnje lahko vplivajo tudi nekateri drugi biološki in okoljski dejavniki, med drugim določene izpostavljenosti med nosečnostjo in zgodnjim razvojem.
Slaba vzgoja sama po sebi ne povzroča ADHD.
Seveda lahko družinsko okolje, jasna pravila, redna dnevna rutina in odnos do otroka vplivajo na njegovo vedenje ter sposobnost obvladovanja težav. Toda tudi ob dosledni in podporni vzgoji ima lahko otrok izrazite simptome motnje.
Prav tako ADHD ni povezan s pomanjkanjem inteligence. Otroci z ADHD imajo lahko povprečne, nadpovprečne ali podpovprečne intelektualne sposobnosti, podobno kot drugi otroci.
Kdaj je otrok samo živahen in kdaj potrebuje pomoč?
Občasna raztresenost, nemir in pozabljivost so običajen del otroštva. Posebej pri mlajših otrocih je težko pričakovati, da bodo dalj časa sedeli pri miru in se brez prekinitve posvečali eni nalogi.
Na možnost ADHD je smiselno pomisliti, kadar so težave izrazite, trajajo najmanj šest mesecev in pomembno vplivajo na otrokovo vsakodnevno življenje.
Pozornost si zaslužijo predvsem naslednje težave:
- Otrok pogosto ne dokonča nalog, čeprav razume navodila.
- Redno izgublja šolske potrebščine in pozablja vsakodnevne obveznosti.
- Zelo težko počaka na vrsto ali pogosto prekinja druge.
- Njegova nemirnost oziroma raztresenost izrazito ovira šolsko delo ali odnose.
- Podobne težave opažajo tako doma kot v šoli.
Posamezen znak še ne pomeni ADHD. Za diagnozo je potrebna strokovna ocena, ki upošteva otrokov razvoj, trajanje simptomov in njihovo prisotnost v različnih okoljih.
Strokovnjaki morajo preveriti tudi druge možne razloge za težave, denimo motnje spanja, tesnobo, učne težave ali težave s sluhom in vidom.
Če starši opažajo dolgotrajne težave, je primeren prvi korak pogovor z učiteljem in otrokovim pediatrom. Ta lahko presodi, ali je potrebna nadaljnja obravnava.
Starši lahko otroku medtem pomagajo z rednim urnikom spanja, dovolj gibanja, jasnimi navodili in razdelitvijo večjih nalog na manjše korake. Takšne navade koristijo številnim otrokom, ne glede na to, ali imajo ADHD.
Največja nevarnost ni nujno v tem, da danes prepoznamo več otrok z ADHD. Težava nastane, če vsako nemirnost razumemo kot motnjo ali pa resne, dolgotrajne težave pripišemo zgolj slabi vzgoji.
